Jeremiah 5

5. Poglavje

1Obletite ulice jeruzalemske in poglejte ter izvedite in iščite po trgih njegovih, ali najdete moža, ali je kdo, ki dela pravico, ki išče zvestobe: in odpustim mestu. 2A čeprav pravijo: Kakor Gospod živi, vendar prisegajo po krivem. – 3O Gospod, ali se ne ozirajo oči tvoje v zvestobo? Tepel si jih, a ni jih bolelo, potrl si jih, a branili so se sprejeti nauk; obličje svoje so napravili trše od skale, nočejo se povrniti. 4Tedaj sem rekel: Samo siromaki so taki; nespametno ravnajo, ker ne poznajo pota Gospodovega, ne pravice svojega Boga. 5Pojdem pa k prvakom in bom ž njimi govoril, zakaj oni poznajo pot Gospodov, pravico svojega Boga. Ali oni so vsi vkup zlomili jarem, raztrgali spone. 6Zato jih bo udaril lev iz gozda, večerni volk jih bo ugonobil, pard bo prežal po njih mestih: kdorkoli izmed njih pride na plano, ga raztrga zver; kajti premnogi so njih prestopki, mnogoštevilni njih odpadi. – 7Kako naj ti odpustim? Sinovi tvoji so me zapustili in prisegajo pri njih, ki niso bogovi. Kakor hitro sem jih nasitil, so prelomili zakon in v nečistničini hiši so se zbirali kupoma. 8Kakor napaseni konji so, ko vstanejo zjutraj; vsak rezgeta proti bližnjega svojega ženi. 9Ali bi jih ne obiskal zavoljo tega? govori Gospod; in ali bi se nad takim narodom ne maščevala duša moja? 10Splezajte na zidove njene in razgrajajte, a docela je ne pokončajte; potrebite odrastke njene, ker oni niso Gospodovi! 11Zakaj zelo nezvesto so ravnali proti meni, hiša Izraelova in hiša Judova, govori Gospod. 12Zatajili so Gospoda in govorili: „Njega ni; in ne zgodi se nam hudo in meča in gladu ne izkusimo; 13in tisti proroki preidejo kakor veter, in besede Božje ni v njih; njim samim se tako zgodi!“ 14Zatorej pravi tako Gospod, Bog nad vojskami: Zato ker govorite to besedo, glej, storim besede svoje v tvojih ustih v ogenj, to ljudstvo pa v les, in ogenj ga pokonča. 15Glej, jaz pripeljem zoper vas narod od daleč, o hiša Izraelova, govori Gospod: narod močan, narod starodaven, narod, čigar jezika ne poznaš, in ne razumeš, kaj govori. 16Njih tul je kakor grob odprt, vsi so junaki. 17In pojedó žetev tvojo in hrano tvojo, katero naj bi pojedli sinovi tvoji in hčere tvoje, pojedó črede tvoje in goveda tvoja, vinske trte in smokve tvoje, razdenejo z mečem trdna mesta tvoja, na katera se zanašaš. 18Toda tudi v tistih dnevih, govori Gospod, vas docela ne pokončam. 19In zgodi se, ko porečete: Zakaj je nam storil Gospod, naš Bog, vse to? tedaj jim reci: Kakor ste me zapustili in ste služili tujim bogovom v svoji deželi, tako boste služili tujcem v deželi, ki ni vaša. 20Oznanjujte to v hiši Jakobovi in proglašajte v Judi, govoreč: 21Poslušajte zdaj to, ljudstvo neumno in brez srca, ki imajo oči, in ne vidijo, ki imajo ušesa, in ne slišijo. 22Mene li se ne bojite, govori Gospod, pred mojim li obličjem ne boste trepetali? ki sem naredil pesek morju v mejo, večno ograjo, ki je ne prestopi; čeprav se valovi zaletavajo, vendar ne premagajo, čeprav močno pljuskajo, vendar ne morejo preskočiti. 23Ali to ljudstvo ima srce trmasto in uporno; odstopili so in še dalje zahajajo. 24In ne govore v srcu svojem: Bojmo se zdaj Gospoda, Boga svojega, ki daje dež zgodnji in pozni ob svojem času, nam hrani gotove tedne za žetev. 25Krivice vaše odvračajo to in grehi vaši odganjajo to dobro od vas. 26Kajti med ljudstvom mojim so brezbožni; preže kakor ptičarji, stavijo pogubne zanke, lové ljudi. 27Kakor ptičev polna ptičnica, tako so njih hiše polne zvijače, zato so veliki in bogati. 28Debeli, gladki so, da, stopajo predaleč v hudobnih dejanjih; ne potegujejo se za pravdo, pravdo sirotam, da bi jim šlo po sreči, in siromakom ne prisojajo pravice. 29Ali bi jih ne obiskal zavoljo tega? govori Gospod; ali bi se nad takim narodom ne maščevala duša moja? 30Reč strahovita in grozna se godi v tej deželi: 31proroki prorokujejo lažnivo in duhovniki gospodujejo ž njih pomočjo, in ljudstvo moje vidi to rado. Kaj storite pa nazadnje?
Copyright information for SloChraska